Slovenski razvojni izziv: prehod v inovacijsko družbo (II)

Ključna področja krožnega prehoda

Slovenski razvojni izziv je prehod v inovacijsko družbo, ki bo omogočila tak radikalen prehod prek preobrazbe poslovnih modelov na vodilnih gospodarskih področjih.

Katere so prednostne dejavnosti krožnega prehoda?

Glede na prej izpostavljene zunanje dejavnike in notranje danosti to zadeva najprej področje mobilnosti, torej transport in logistiko v najširšem pomenu besede. Kako bo Slovenija postala trajnostno logistično središče in vozlišče v regionalnem in vseevropskem smislu?

– Izprašujmo naprej: kaj to pomeni za razvoj cestnega omrežja, železnice, letališč, pristanišča?
– Je lahko drugi tir zanimiv za sosednjo Italijo kot sovlagateljico, ali bomo še naprej vztrajali na podmeni tekmovanja med severnojadranskimi lukami?
– Kako lahko obvladamo onesnaževanje in spodbudimo najprimernejšo prevozno infrastrukturo ter energetsko rabo?

Z energetskega in širšega družbenega vidika je TEŠ 6 zagotovo spomenik neuspehu prehoda v inovacijsko družbo v prvih dvajsetih letih neodvisnosti države.

Treba se bo radikalno preusmeriti k obnovljivim virom, temu prilagoditi upravljanje energetske infrastrukture, predvsem električnega omrežja, in razrešiti dilemo o prihodnosti jedrske elektrarne.

Vse to zahteva odločitve na državni ravni in na ravni ključnih urbanih središč. Uresničitev razvojne poti v slovenski “one thing” gre prek področja upravljanja virov in prostorskega načrtovanja ter preusmeritve gospodarskih politik: fiskalne (od obdavčenja dela k obdavčevanju nesmotrne in nezdrave (po)rabe materialov in energije) in industrijske (pametni razvoj infrastrukture, “pametna specializacija” ter razvoj potrebnih znanj in sposobnosti) k spodbudam za prehod v krožne proizvodno-porabne poslovne modele.

Področje biološkega ciklusa se dotika upravljanja gozdov in spodbud za proizvodnjo hrane doma, ki sledi načelu ničelnega kilometra in je neposredno povezana z ohranjanjem krajine in razvojem trajnostnega turizma. Prav razvoj zadnjega je v veliki meri povezan z opredelitvijo transportno-logističnega kompleksa in energetske prihodnosti.

Osrednji strateški gradnik je krožna preobrazba industrijskega sektorja, kar lahko poveča produktivnost in dodano vrednost. Železarne, ki so že danes najbolj “krožne”, farmacevtska in predelovalna industrija, segment dobaviteljev – majhnih in srednjih proizvodnih podjetij – predstavljajo ključen del gospodarstva.

Avtomobilski in gradbeni grozd, kemijska, papirna, predelovalna in druge industrije potrebujejo jasen okvir v obliki signalov in prej izpostavljenih politik. Potrebujejo predvsem povečan pritok človeškega in finančnega kapitala.

Zasnova središča znanja za krožno tranzicijo

V tem kontekstu je še bolj kot vprašanje svežega kapitala izziv postati središče znanja ter skrbno ravnati z ljudmi, ključnim virom za razvojni preobrat. Lega na kulturno-političnem prehodu je velika priložnost in tveganje obenem. Celoten izobraževalni sistem in razvoj znanosti sta ključnega pomena za izpolnitev prehoda v inovacijsko družbo.

V povečevanju kakovosti izobraževalnega sistema, ciljnega povečevanja naložb v znanost je ključ za preobrazbo države, iz katere danes pamet odhaja ali pa se zadrži kot na nekakšni periferni prestopni postaji, na poti k destinaciji znanja in inovacijskih sposobnosti. Ne nazadnje, izobraževalni sistem je polje neizogibne prenove družbenih vrednot. Na koncu bo vendarle odločal “software”, ne “hardware”, torej znanje za izkoriščanje materialnih potencialov, ne potenciali sami. In ključni prvini krožne tranzicije sta sodelovanje in razvoj sposobnosti zanj. V tem kontekstu sta digitalizacija in četrta industrijska revolucija nujni kompetenci, ne več točki razlikovanja.

Prehod v inovacijsko družbo kot politični projekt

Razvojni problem torej ni čim bolj uravnotežena alokacija prioritet in s tem resursov, ki naj pripeljejo blaginjo. Pravi izziv je prehod v inovacijsko družbo, ki naj temelji na radikalni opredelitvi za prehod v krožno gospodarstvo, prednostno naravnan na preobrazbo na štirih prej izpostavljenih področjih: logistika in transport, energetski sistem, biološki ciklus in krožna preobrazba industrijskega sektorja. Tej kaže podrediti razvoj institucij in družbenih podsistemov za zagotavljanje potrebnih virov, politik in ukrepov, ki bodo ta razvojni prehod omogočali.

Zato ugotovimo, da je prehod v inovacijsko družbo velik politični projekt: priložnost za umne in pogumne hkrati. Izpeljati ga je mogoče le s širokim zavezništvom in podporo vseh naprednih družbenih silnic. Pri tem sta ključni dve triadi vrednot. Prvo, ki vključuje resnico, pravico in znanje, dopolnjuje druga: odprtost, sodelovanje in voditeljstvo. Prva se nanaša na javni dialog, medije in novinarstvo, na sodni sistem ter izobraževanje in znanost. Druga se začne z družbenim odpiranjem in umeščanjem v osrčje Evropske unije in opredelitvijo vloge Slovenije v njej. Na naš “one thing” čakajo tudi vsi drugi partnerji.

Slovenski razvojni izziv prehoda v inovacijsko družbo lahko črpa iz zgodovinskega zgleda Irske iz 80. let, ki je izobraževanju dala prednost pred gradnjo infrastrukture in gradila na svoji zemljepisni legi ter kulturno-zgodovinskih danostih. V smislu osredotočenja so zelo uporabni zgledi Nizozemske, Danske ali Finske, ki vse spadajo med najnaprednejše evropske države na področju krožne tranzicije. Kazalec je torej obrnjen proti nam samim, tako kot se zgodi Mitchu (Billy Crystal) ob koncu pogovora o skrivnosti življenja s Curleyjem (Jack Palance) v filmu City Slickers (Mestni frajerji).

Onkraj globalne negotovosti, še ne povsem zaceljenih ran odhajajoče gospodarske krize in naraščajočih okoljsko-družbenih neravnovesij se izrisuje nova svetovna ureditev, nekakšen globalni kastni sistem. Mesto celotnih družb v njem bo v bistveni meri določeno z uspešnostjo prehoda v inovacijsko družbo v kontekstu novega, bolj vzdržnega ekonomskega sistema. Ta ne bo le trajnosten, bo tudi krožni.

Če gledamo na prihodnost z upanjem, lahko zapišemo, da smo na pragu novega humanizma. Onkraj krožnega prehoda je vendarle človek, ne računalnik ali robot. Zgodovinsko obdobje humanizma v evropski zgodovini so oblikovali močni vodje in misleci. V tem smislu se lahko zanesemo, da se zgodovina mora ponoviti.

Objavljeno na Siol.net, avtor besedila: Jurij Giacomelli, četrtek, 4. 5. 2017; 0.01